ZVOP-2 videonadzor ureja v 3. poglavju II. dela (členi od 76 do 80), in sicer:
Za razliko od ZVOP-1 torej ni več specifične ureditve izvajanja videonadzora v večstanovanjskih stavbah (»blokih«), na novo pa sta urejeni področji videonadzora v prevoznih sredstvih, namenjenih javnemu potniškemu prometu, ter videonadzor na javnih površinah. Prav tako izven področja urejanja sodijo panoramske, vremenske in druge kamere, ki ne omogočajo določljivosti posameznikov, domofoni ter uporaba kamer v izključno domačo oziroma gospodinjsko rabo (npr. znotraj lastnega stanovanja). Področje uporabe t.i. dash-cam oziroma kamer, ki so nameščene oz. se jih namešča v vozila in običajno z njimi snema trenutno dogajanje in posnetke relativno hitro briše (prepisuje), je posebej obdelano v mnenjih Informacijskega pooblaščenca[1].
[1] https://www.ip-rs.si/mnenja-gdpr/namestitev-kamere-v-kabino-tovornjaka-1658485438;
https://www.ip-rs.si/mnenja-gdpr/6048a38d454fd;
https://www.ip-rs.si/mnenja-gdpr/6048a64135c6d;
https://www.ip-rs.si/mnenja-gdpr/vgradnja-dashboard-kamere.
Splošne določbe in zahteve ob vzpostavitvi videonadzora opredeljuje 76. člen ZVOP-2. Veljajo ne glede na področje uporabe videonadzora. Še vedno ostaja bistvena zahteva po pisni odločitvi o uvedbi videonadzora, ki jo sprejme predstojnik, direktor ali drug pooblaščen posameznik osebe javnega sektorja ali osebe zasebnega sektorja kot upravljavca. V pisni odločitvi morajo biti obrazloženi razlogi za uvedbo videonadzora – ni torej dovolj, da so razlogi zgolj taksativno navedeni (npr. »zaradi varovanja premoženja«), temveč mora pisna odločitev vsebovati obrazložitve, po možnosti podkrepljene z opisom varovanih dobrin, odsotnosti drugih možnih ukrepov in kjer je možno s predstavitvijo konkretnih potreb (npr. pretekle kraje, vlomi ipd.).
Druga pomembna zahteva je obveščenost posameznikov o izvajanju videonadzora. Upravljavec, ki izvaja videonadzor, mora o tem objaviti obvestilo. To mora poleg informacij iz prvega odstavka 13. člena Splošne uredbe vsebovati naslednje informacije:
Informacije po prvem odstavku 13. člena pa morajo vsebovati:
a) identiteto in kontaktne podatke upravljavca in njegovega predstavnika, kadar ta obstaja;
b) kontaktne podatke pooblaščene osebe za varstvo podatkov, kadar ta obstaja;
c) namene, za katere se osebne podatke obdeluje, kakor tudi pravno podlago za njihovo obdelavo;
d) kadar obdelava temelji na točki (f) člena 6(1), zakonite interese, za uveljavljanje katerih si prizadeva upravljavec ali tretja oseba;
e) uporabnike ali kategorije uporabnikov osebnih podatkov, če obstajajo;
f) kadar je ustrezno, dejstvo in informacije o tem, da se osebne podatke prenaša v tretjo državo ali mednarodno organizacijo.
Na tem mestu velja dodati opozorilo, da je zakonodajalec spregledal, da mora obveščanje posameznikov po določbah Splošne uredbe vključevati tudi informacije po drugem odstavku 13. člena Splošne uredbe, torej:
a) obdobje hrambe osebnih podatkov ali, kadar to ni mogoče, merila, ki se jih uporabi za določitev tega obdobja;
b) obstoj pravice, da se od upravljavca zahteva dostop do osebnih podatkov in popravek ali izbris osebnih podatkov ali omejitev obdelave v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali obstoj pravice do ugovora obdelavi in pravice do prenosljivosti podatkov;
c) kadar obdelava temelji na točki (a) člena 6(1) ali točki (a) člena 9(2), obstoj pravice, da se lahko privolitev kadar koli prekliče, ne da bi to vplivalo na zakonitost obdelave podatkov, ki se je na podlagi privolitve izvajala do njenega preklica;
d) pravico do vložitve pritožbe pri nadzornem organu;
e) ali je zagotovitev osebnih podatkov statutarna ali pogodbena obveznost ali pa obveznost, ki je potrebna za sklenitev pogodbe, ter ali mora posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotoviti osebne podatke ter kakšne so morebitne posledice, če se takih podatkov ne zagotovi, in
f) obstoj avtomatiziranega sprejemanja odločitev, vključno z oblikovanjem profilov iz člena 22(1) in (4), ter vsaj v takih primerih smiselne informacije o razlogih zanj kot tudi pomen in predvidene posledice take obdelave za posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.
Informacije po točkah c) in e) v primeru videonadzora niso relevantne, saj posameznik ne podaja privolitve v izvajanje videonadzora niti se ne more o tem odločati. Točka f) je lahko relevantna v primeru dodatnih funkcionalnosti videonadzornega sistema, kot so npr. storitve inteligentne videoanalitike, ki omogočajo štetje posameznikov, merjenje razdalje med njimi, ugotavljanje spola in starosta ipd. Te informacije so lahko podane tudi pod točko, ki jo predvideva 3. točka 76. člena ZVOP-2 (»informacije o posebnih vplivih obdelave, zlasti nadaljnje obdelave«). Glede roka hrambe posnetkov je pomembno, da je ta vnaprej določen (npr. 14 dni), če pa to ni mogoče, pa je lahko opredeljen z merilom oz. opisno, npr. »odvisno od razpoložljivosti diskovnega prostora, okvirno 30 dni«.
Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem in da se lahko vstopu v nadzorovano območje odpove. Barva, velikost, tip pisave in druge oblikovne zahteve niso določene, bistveno je, da so obvestila razločna in nameščena na primernih mestih (glede tega ni sprememb glede na ZVOP-1); zgolj enkratno obvestilo (npr. v medijih) ni dovolj.
Namesto objave v obvestilu se lahko obveščanje posameznika izvede tudi na način, da upravljavec informacije iz prvega odstavka 13. člena Splošne uredbe in informacije iz 3. do 5. točke obvestila objavi na spletnih straneh (5. odstavek 76. člena ZVOP-2). V tem primeru mora na obvestilu objaviti spletni naslov, kjer so te informacije dostopne (URL-naslov spletne strani, lahko tudi QR-kodo ali oboje).
Glede na zgoraj navedeno bi morala nova obvestila vsebovati precej več informacij kot stara obvestila o videonadzoru po ZVOP-2, vendar pa daje ZVOP-2 možnost t. i. slojevitega pristopa, po katerem so na obvestilu (tabla, nalepka ipd.) osnovne informacije, razširjene informacije o videonadzoru pa se objavi na spletni strani – v tem primeru, ki je za upravljavce prijaznejši, saj ni treba ponovno nameščati novih obvestil, se obstoječa le dopolni, npr. z nalepko, ki vsebuje povezavo do spletne strani z več informacijami. Priporočljivo je, da je povezava natančna, torej da vodi neposredno na podstran z informacijami o videonadzoru, če pa bi bila takšna povezava predolga, pa je dopustno navesti tudi glavno stran upravljavca, na kateri pa morajo biti informacije o videonadzoru enostavno dosegljive (pravilo »dveh klikov«), torej ne s pretiranim iskanjem informacij po spletišču. Velja še opozoriti, da glede na določbe ZVOP-2 ni več dopustno, da se na obvestilu navaja zunanje, pogodbene izvajalce, temveč mora biti navedba upravljavca (naročnika videonadzornega sistema v primeru pogodbenega izvajanja).
Po mnenju nadzornega organa (Informacijskega pooblaščenca) morajo na obvestilu biti minimalno naslednje informacije:
Priporočljiv nabor podatkov pa je:
Kot izhaja iz obrazložitev iz gradiva Vlade RS v postopku sprejema ZVOP-2, četrti odstavek 76. člena ZVOP-2 določa vsebino obvestila, peti odstavek pa za določene informacije določa, da so lahko objavljene na spletnih straneh upravljavca, namesto na samem obvestilu, vendar mora biti v tem primeru na obvestilu zapisan naslov, kjer posameznik lahko najde zahtevane informacije. Namen možnosti, da se določene informacije objavi na spletnih straneh, je predvsem v stalnem ažuriranju podatkov in v zmanjšanju količine podatkov, ki jih je treba zapisati v obvestilo.
Zbirka posnetkov videonadzornega sistema vsebuje posnetek posameznika (slika), podatek o lokaciji, datum in čas posnetka, izjemoma, če je to posebej nujno potrebno, pa tudi zvok. Pri tem velja, da mora biti snemanje zvoka posebej utemeljeno in bo v praksi redko dopustno – posamezniki smo se morda navadili na videonadzorne kamere, ki prikazujejo sliko oziroma snemajo, ne pričakujejo in je to tudi redko upravičeno, da nas tudi zvočno snemajo. Zgolj obvestilo, da se snema tudi zvok, prav gotovo ne bo dovolj, temveč bi za snemanje zvoka upravljavec moral utemeljiti posebno pravno podlago v prevladujočih zakonitih interesih po točki f) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe ali z neposredno podlago v zakonu.
Videonadzorni sistem mora biti zavarovan, kot to določata 24. in 32. člen Splošne uredbe. Upravljavec, ki izvaja videonadzor, mora skladno z določbami 24. člena Splošne uredbe ob upoštevanju narave, obsega, okoliščin in namenov obdelave, pa tudi tveganj za pravice in svoboščine posameznikov, ki se razlikujejo po verjetnosti in resnosti, izvesti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, da zagotovi in je zmožen dokazati, da obdelava poteka v skladu s Splošno uredbo. Skladno z določbami 32. člena Splošne uredbe mora ob upoštevanju najnovejšega tehnološkega razvoja in stroškov izvajanja ter narave, obsega, okoliščin in namenov obdelave, pa tudi tveganj za pravice in svoboščine posameznikov, ki se razlikujejo po verjetnosti in resnosti, z izvajanjem ustreznih tehničnih in organizacijskimi ukrepov zagotoviti ustrezno raven varnosti glede na tveganje. Določba je podobna kot v ZVOP-1, nanaša pa se predvsem na varnost posnetkov in ne na monitorje, ki omogočajo prikaz slike pred kamerami. Varnostni ukrepi morajo vključevati ažurno upravljanje dostopnih pravic, zagotavljanje sledljivosti dostopov, posredovanje, kopiranja, brisanja in druge uporabe videoposnetkov ter tehnične ukrepe za varnost podatkov.
Posnetke videonadzora se lahko ob upoštevanju načel iz 5. člena Splošne uredbe hrani največ eno leto od trenutka nastanka posnetka – rok hrambe naj bo določen glede na potrebe.
Videonadzora ni dovoljeno izvajati v dvigalih, sanitarijah, prostorih za preoblačenje, hotelskih sobah in drugih podobnih prostorih, v katerih posameznik utemeljeno pričakuje višjo stopnjo zasebnosti. Drugih podobnih prostorov ni mogoče taksativno in izčrpno našteti, prav gotovo pa bi sem sodili prostori, kot so savne, masažni prostori, prostori za izvajanje različnih terapij in podobno, kjer posamezniki pričakujemo, da nismo pod kamerami.
Enajsti odstavek 76. člena ZVOP-2 določa, da so vpogled, uporaba ali posredovanje posnetkov videonadzornega sistema dopustni samo za namene, ki so zakonito obstajali ali bili navedeni na obvestilu v času zajema posnetka.
Po določbah dvanajstega odstavka 76. člena ZVOP-2 mora upravljavec videonadzornega sistema zagotoviti sledljivost obdelave - možnost naknadnega ugotavljanja, kateri posnetki so bili obdelani, kdaj in kako so bili uporabljeni ali komu so bili posredovani, kdo je izvedel ta dejanja obdelave, kdaj in s kakšnim namenom ali na kateri pravni podlagi. Te podatke hrani v dnevniku obdelave iz 22. člena ZVOP-2 dve leti po koncu leta, ko so nastali.
Dnevnik obdelave se glede na določbe 22. člena ZVOP-2 mora zagotoviti za naslednja dejanja obdelave osebnih podatkov:
Kot primer lahko navedemo vpogleda v posnetek, na katerem je viden vlom v poslovne prostore - v dnevniku obdelave bi moral biti evidentiran dostop do posnetka in predaja posnetka policiji s podatki o tem, za katere posnetke je šlo (časovno opredeljeno začetek in konec posnetka oziroma posnetkov), katere osebe pri upravljavcu in/ali obdelovalcu so izvedle dostop do posnetkov (poimensko navedene) in komu natančno so bili predani posnetki (navedba policijske enote oziroma policistov, priporočljivo z oznako medija, na katerem je bil predan posnetek) ter opis razlogov za dostop do posnetkov in pravne podlage (v tem primeru ustreznih določb zakonodaje glede preiskave kaznivega dejanja vloma). Namen te določbe je, da se na ta način zmanjšujeta tveganje za neupravičene dostope do videoposnetkov ter njihova nadaljnja uporaba, kot je posredovanje ali objava na spletu, kakor tudi druga nedopustna ravnanja z videoposnetki oziroma samim videonadzornih sistemov. Med nedopustna ravnanja bi sodila začasna izključitev delovanja videonadzornega sistema, brisanje posnetkov z namenom prikrivanja nedopustnih ravnanj, kot so kraje ali nepooblaščeno spreminjanje zornega kota kamer, onemogočanje njihovega delovanja ali področja snemanja. V opisanem primeru bi moral dostop do posnetkov ostati zabeležen v dnevniku obdelave do konca tekočega leta ter še dve polni leti, nato pa se lahko ta vnos iz dnevnika obdelave izbriše. Določitev rokov hrambe na potek koledarskega leta naj bi olajšala delo z dnevniki obdelave: 31. 12. 2025 se tako npr. lahko izbriše vse dogodke iz leta 2023 in ni treba ločeno preverjati rokov hrambe za vsak posnetek posebej. Velja spomniti, da 43. člen ZVOP-2 zahteva, da se roke hrambe redno in dokumentirano preverja.
Dnevnike obdelave naj bi sodobni videonadzorni sistemi že omogočali – v tem primeru je treba preveriti, ali nudijo podporo za vse potrebne elemente, kot jih zahteva ZVOP-2. V primeru, da gre za sistem, ki takšne sledljivosti ne omogoča, mora zavezanec vzpostaviti in voditi ročno sledljivost – pri tem si lahko pomaga z neobveznim vzorcem (pod »Nova pravila varstva osebnih podatkov«).
Videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore se skladno z določbami 77. člena ZVOP-2 lahko izvaja, če je to potrebno za varnost ljudi ali premoženja, zaradi zagotavljanja nadzora vstopa ali izstopa v te prostore ali iz njih ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih. Videonadzor se lahko izvaja brez snemanja delov stanovanjskih stavb, ki niso uradno službeni oziroma poslovni prostori, in snemanja vhodov v stanovanja (fizičnih oseb). V primeru, ko gre za poslovno stavbo, kjer se so poslovni prostori večjega števila najemnikov (pravnih oseb), je bodisi treba urediti dogovor o skupnem upravljanju videonadzora (po 26. členu Splošne uredbe) bodisi urediti medsebojna razmerja v smislu pogodbene obdelave osebnih podatkov (28. člen Splošne uredbe) – gre za odločitev, ki jo morajo sprejeti najemniki in lastniki prostorov.
O izvajanju videonadzora in o vseh informacijah, ki jih mora vsebovati obvestilo o izvajanju videonadzora, morajo biti pisno obveščeni vsi zaposleni, ki opravljajo delo v nadzorovanem prostoru.
Peti odstavek 77. člena ZVOP-2 opredeljuje, kaj se (običajno) nahaja v takšni zbirki podatkov, ne pa kaj se mora, in sicer zbirka osebnih podatkov v zvezi z nadzorom dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore lahko vsebuje posnetek posameznika (slika), podatek o lokaciji, datum in čas posnetka, izjemoma, če je to posebej nujno potrebno, pa tudi zvok. Zbirka poleg tega lahko vsebuje tudi datum in čas vstopa v uradni službeni prostor in izstopa iz njega, osebno ime posnetega posameznika, naslov njegovega stalnega ali začasnega prebivališča, zaposlitev, številko in podatke o vrsti njegovega osebnega dokumenta ter razlog vstopa, če se navedene osebne podatke zbira skupaj s posnetkom videonadzornega sistema. Pri slednjem gre za sicer v praksi redko situacijo, ko bi oseba v kamero povedala tudi podatke, ki se nanašajo na vstop in ki se jih običajno beleži v evidenci vstopov in izstopov, kot jih v nekaterih primerih vodijo varnostne službe na vstopu v poslovne oz. službene prostore.
Za izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov že tradicionalno veljajo višje zahteve, 78. člen ZVOP-2, ki to ureja, pa prinaša nekoliko bolj jasno ureditev, kot jo je vseboval ZVOP-1. Izraz »delovni prostori« zajema različne oblike delovnih in z njimi povezanih podobnih prostorov, od trgovin, pisarn, hodnikov, poslovalnic, proizvodnih hal, sejnih sob, kuhinj in drugih prostorov.
Videonadzor znotraj delovnih prostorov se lahko izvaja le, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali preprečevanja ali odkrivanja kršitev na področju iger na srečo ali za varovanje tajnih podatkov ali poslovnih skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi. Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov in v obsegu, kjer je treba varovati prej navedene interese.
Prepovedano je z videonadzorom snemati delovna mesta, kjer delavec običajno dela, razen če je to nujno v skladu s pogoji za izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov. Kot primer bi lahko navedli dopustnost videonadzora nad nevarnim delovnim strojem, kjer se lahko zaposleni resno poškoduje – takšen delovni stroj in njegova sorazmerna okolica sta lahko izpostavljena videonadzoru, ne sme pa biti zaradi tega pod kamerami celotna proizvodna hala.
Neposredno spremljanje dogajanja pred kamerami je pod zgoraj navedenimi pogoji dopustno le, če ga izvaja izrecno pooblaščeno osebje upravljavca. Navedena določba je odraz nedopustne prakse, kjer si je (običajno) vodstvo namestilo dostop do videonadzornih kamer na mobilne telefone ali računalnike, predvsem z namenom izvajanja nadzora nad delavci. Takšne prakse niso dopustne in glede na to imajo lahko dostop do sistema le osebe, ki so za to pooblaščene in tudi opravljajo naloge v zvezi s tem (npr. varnostno osebje).
Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja videonadzora znotraj delovnih prostorov vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju, poleg tega pa se mora delodajalec pred uvedbo videonadzora znotraj delovnih prostorov posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu in svetom delavcev oziroma delavskim zaupnikom. Posvetovanje se izvede v roku 30 dni ali v drugem daljšem roku, ki ga določi delodajalec. Kadar gre za uvedbo videonadzora, s katerim se snema delovna mesta, kjer delavec običajno dela, se posvetovanje izvede v roku 60 dni ali v drugem daljšem roku, ki ga določi delodajalec. Pisno obveščanje zaposlenih se lahko izvede z internim aktom, po e-pošti, prek oglasne deske, intraneta ali na drug primeren način.
Izjema velja na področju varnosti države in varovanja tajnih podatkov, razen za varovanje tajnih podatkov najnižje stopnje tajnosti, in za koncesionarje po zakonu, ki ureja igre na srečo, v delih prostorov, kjer se izvaja igre na srečo, se delodajalcu pred začetkom izvajanja videonadzora znotraj delovnih prostorov ni treba posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu in svetom delavcev oziroma delavskim zaupnikom.
Videonadzor skupnih prostorov v poslovnih zgradbah je dovoljen, če s tem soglašajo lastniki, ki imajo v lasti več kot 70-odstotni delež skupnih delov.
Videonadzor večstanovanjskih stavb (»blokov«), kjer so samo zasebna stanovanja (nekdanji 76. člen ZVOP-1) ni več izrecno urejen, zato se upošteva določbe Splošne uredbe. Navedeno ne pomeni, da je tam videonadzor prepovedan, le ZVOP-2 ga izrecno več ne ureja. Ustrezna pravna podlaga za izvajanje videonadzora bi lahko izhajala iz točke (f) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe (prevladujoči zakoniti interesi). Izvajanje videonadzora bi lahko bilo dopustno, če je takšna obdelava osebnih podatkov potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba in če nad takimi interesi ne prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, ki bi lahko bil na posnetkih. Upravljavec mora pred uvedbo videonadzora na tej pravni podlagi izvesti t. i. test tehtanja ter ne glede na pravno podlago, na temelju katere obdeluje osebne podatke, v skladu s 13. členom Splošne uredbe (glej zgoraj glede obvestil) posameznikom na jasen in pregleden način zagotoviti osnovne informacije v zvezi z obdelavo osebnih podatkov ter informacije po četrtem odstavku 76. člena ZVOP-2. V skladu s 25. členom Stanovanjskega zakonika (SZ-1) je za posle rednega upravljanja večstanovanjske stavbe potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev glede na večstanovanjsko stavbo.
79. člen ZVOP-2 prinaša novo ureditev videonadzora v prevoznih sredstvih, namenjenih javnemu potniškemu prometu, kot so avtobusi in vlaki, ki se sme izvajati le v tistih delih prevoznega sredstva, namenjenih potnikom, za namen varnosti potnikov in premoženja, če tega ni mogoče doseči z drugimi ukrepi, ki manj posegajo v pravice, katerih uresničevanje ureja ZVOP-2. Ni dovoljeno snemati voznikov, temveč kvečjemu prostore za potnike.
Upravljavec mora uničiti posnetke najpozneje v sedmih dneh po njihovem nastanku. Posnetke se sme uporabljati za uveljavljanje ali obrambo pravnih zahtevkov ali za izvrševanje nalog policije. Kot primere bi lahko navedli poškodovanja prevoznega sredstva, vandalizem ali kršitve s področja javnega reda in miru.
Skladno z določbo 122. člena ZVOP-2 morajo v teh primerih upravljavci in obdelovalci obdelave osebnih podatkov, ki se nanašajo na videonadzor v prevoznih sredstvih, namenjenih javnemu potniškemu prometu, uskladiti z določbami 79. člena ZVOP-2 v roku šestih mesecev od uveljavitve ZVOP-2 (tj. do 26. 7. 2023).
ZVOP-2 prinaša novo in obsežno ureditev videonadzora na javnih površinah, kot parki, ulice, trgi, parkirišča, ceste in druge javne površine. Videonadzor na javnih površinah, kot jih določa zakon, ki ureja urejanje prostora[1], je dovoljen le, kadar je to potrebno zaradi obstoja resne in utemeljene nevarnosti za življenje, osebno svobodo, telo ali zdravje ljudi, varnost premoženja upravljavca ali varovanje tajnih podatkov upravljavca ali obdelovalca v prenosu in teh namenov ni mogoče doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v pravice, katerih uresničevanje ureja ZVOP-2.
Videonadzor na javnih površinah je dovoljen tudi za namene varovanja varovanih oseb ter posebnih objektov in okolišev objektov, ki jih varujejo policija, Slovenska vojska, pristojni organi za področje varnosti države, pravosodna policija, oziroma varovanja drugih prostorov, zgradb ali območij, ki jih je treba varovati na podlagi zakona, in sicer samo v obsegu in trajanju, potrebnem za doseganje namena. Vpogled, uporaba ali posredovanje posnetkov so dopustni le za te namene.
Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih bližnjih ali povezanih delov javne površine in v obsegu, kjer je treba varovati zgoraj navedene interese.
Videonadzor na javnih površinah lahko izvaja oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki upravlja z javno površino ali na njej zakonito opravlja dejavnost. Videonadzor smejo za javni sektor izvajati le uradne osebe ali pooblaščeno varnostno osebje, za zasebni sektor pa pooblaščeno varnostno osebje. Osebe ali osebje iz prejšnjega stavka mora biti izrecno pooblaščeno za izvajanje videonadzora.
Videonadzor se lahko izvaja tudi na način, da se ob snemanju izvaja spremljanje dogajanja v živo.
Videonadzor na javnih površinah se za namen varovanja oseb, tajnih podatkov v prenosu, poslovnih skrivnosti ali premoženja večje vrednosti lahko opravlja tudi z uporabo telesne kamere (angl. body cam), če jo uporablja za to posebej usposobljena oseba. Gre za primere, kot so prevozi gotovine, tajnih podatkov in drugih posebej varovanih dobrin, ki jih izvaja posebej usposobljeno osebje.
Posnetke videonadzora na javnih površinah se lahko hrani največ šest mesecev od trenutka nastanka posnetka.
Upravljavec videonadzornega sistema, ki izvaja videonadzor javnih površin, mora v primeru, ko videonadzorni sistem posname dogodek, ki ogroža zdravje ali življenje posameznika, o tem nemudoma obvestiti policijo ali drug pristojni subjekt. Navedenega se ne tolmači v smeri dolžnosti stalnega spremljanja dogajanja pred kamerami, temveč obveščanja pristojnih v primerih zaznanih ogrožajočih dogodkov (npr. da varnostnik opazi poškodovanje posameznika, rop, nasilne izgrede ipd.).
Na področju videonadzora cestnega prometa sme upravljavec izvajati videonadzor le na vnaprej določenih odsekih cest v svojem upravljanju, tako da se ne izvaja sistemskega nadzorovanja gibanja posameznikov ali poseganja v zasebnost posameznikov. Upravljavec mora v skladu z zakonom določiti tiste odseke ceste v svojem upravljanju, kjer z drugimi sredstvi ni mogoče doseči nujnega in učinkovitega varovanja cestnega prometa ali njegovega upravljanja – ni torej dopustno celotnih cest izpostaviti videonadzoru, temveč npr. nevarna križišča, morebiti mostove in tunele in druge odseke, kjer je velika verjetnost za nevarnosti v prometu ali izkazana in utemeljena potreba po upravljanju prometa s pomočjo videonadzora.
Upravljavec videonadzornega sistema mora pred dokončno določitvijo lokacij iz prejšnjega odstavka izdelati oceno učinka, ki vsebuje lokacijo odsekov cest, in jo posredovati v predhodno mnenje Informacijskemu pooblaščencu. V pomoč pri izdelavi ocene učinka so na voljo smernice Informacijskega pooblaščenca, ki so dostopne TUKAJ.
Na javnih površinah je prepovedana uporaba sistemov za avtomatsko prepoznavo registrskih tablic in sistemov, s katerimi se obdeluje biometrične osebne podatke; glede na določbo 1. odstavka 76. člena ZVOP-2 pa to lahko določi drug zakon (npr. pri nadzoru cestninjenja s prepoznavo registrskih tablic to določa Zakon o cestninjenju). Omenjena določba je povzročila ker nekaj dvomov, zlasti pri upravljavcih parkirišč, ki uporabljajo sisteme za prepoznavo registrskih tablic, predvsem ali oz. kdaj gre za javno površino in ali je v tem primeru uporaba takšnih sistemov prepovedana. Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3) v 17. točki prvega dostavka 3. člena določa, da je javna površina praviloma odprta prostorska ureditev, namenjena splošni rabi, naravna ali ustvarjena z gradbenimi ali drugimi posegi v prostor, kot so cesta, ulica, pasaža, trg, tržnica, atrij, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, otroško igrišče, športno igrišče ter druga površina za rekreacijo in prosti čas; javna površina je grajena ali zelena; javna površina je lahko v lasti države, občine ali v zasebni lasti. Opisano situacijo podrobno obdela Informacijski pooblaščenec v mnenju na to temo, ki je dostopno TUKAJ
[1] Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21 in 18/23 – ZDU-1O).