Pri večini napadov na informacijsko premoženje posameznikov ali organizacij igra pomembno vlogo pristop, ki nima nobene direktne povezave s tehnologijo in zlonamerno programsko kodo. Imenujemo ga socialni inženiring.
Pri socialnem inženiringu gre za to, da socialni inženir (napadalec) pridobi zaupanje svoje tarče (žrtve) in nato v nadaljevanju to zaupanje oziroma vzpostavljen odnos izrabi, da pridobi določene informacije, dostop do objektov, sistemov ali denarno korist. Gre za najpogosteje uporabljeno tehniko ko govorimo o grožnjah na področju varovanja informacij. Razlog tiči v dejstvu, da je človeka bistvene lažje manipulirati, kot pa vdreti v zaščiten sistem in zaobiti varnostne rešitve, da bi dosegli svoj cilj.
Ko govorimo o phishingu ali o spletnih goljufijah in prevarah, napeljevanju uporabnika, da odpre določeno priponko v elektronskem sporočilu, itd., je vedno prisoten socialni inženiring.
Socialni inženirning lahko najdemo v različnih oblikah. Pri skrbno izbrani tarči se lahko pojavi v bolj osebni obliki, ko se socialni inženir dejansko izpostavi, pristopi k svoji tarči in z govorom (včasih tudi scenografijo), povezanim v določen scenarij, počasi pridobiva zaupanje svoje žrtve. Največkrat je metoda uporabljena v bolj okrnjenih različicah, npr.:
Tehnika socialnega inženiringa je izjemno problematična tudi iz razloga, da žrtev največkrat sploh ne ve, da se kakrkoli spornega dogaja. Če je pristop socialnega inženirja dovolj dober, potem lahko proces izkoriščanja žrtve traja dlje časa v različnih časovnih obdobjih, ne da bi kdorkoli kaj posumil.