Vsak dokument ima svoj življenjski cikel od njegovega ustvarjanja, urejanja, distribucije, hranjenja do morebitnega uničenja ali arhiviranja[1]. Znotraj življenjskega cikla pa so z dokumenti povezani še različni drugi postopki[2], eden od njih je tudi digitizacija (angl. digitization), to je postopek pretvorbe analognih zapisov, kot so papirni dokumenti, fotografije ali zvočni posnetki, v digitalno obliko[3]. Vendar pa ne smemo mimo dejstva, da moramo, kadar izvajamo določene postopke, računati tudi na to, da rezultati vedno ne bodo zadovoljivi. To velja tudi za postopek digitizacije. Kljub mnogim prednostim, ki jih ta prinaša, pa so iz preteklosti znani primeri, ko rezultati digitizacije – digitizati - niso dosegli želenih standardov kakovosti ali pa so vključevali druge težave. Težave in napake pri digitizaciji se lahko razlikujejo glede na vrsto in kakovost izvirnega gradiva, uporabljeno opremo in morebitne okvare ter postopek izvedbe.

[1] Če ima status arhivskega gradiva po Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA).

[2] Digitizacija, pretvorba gradiva iz fizične ali digitalne oblike na mikrofilm (mikrofilmanje), pretvorba gradiva iz ene v drugo digitalno obliko, zajem gradiva v digitalni obliki in pripadajočih metapodatkov v informacijski sistem, hramba gradiva v digitalni obliki, odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva, izročanje arhivskega gradiva pristojnemu arhivu, izločanje in uničevanje dokumentarnega gradiva, prenos gradiva med informacijskimi sistemi.

[3] Primer: skeniranje fizične fotografije ali pretvarjanje analognega zvočnega posnetka (npr. kasete) v digitalno datoteko (npr. MP3).